DEF je festival brez nagrajevanja iz več razlogov, med drugim, ker nagrajevanje po mišljenju organizatorjev lahko nehote ustvari neproduktivno hierarhijo na festivalu, katerega pomembno poslanstvo je odkrivanje različnih vizualno etnografskih pristopov. Ta raznolikost prihaja iz leta v leto bolj do izraza in je kar težko dojemljiva in pregledna. Po eni strani si protagonisti vizualne etnografije želimo čim bolj jasnih in trajnejših metodoloških usmeritev, po drugi strani pa se zavedamo, da ne more biti napredka brez preseganja obstoječih metodologij. Na ravnotežje med tema dvema tendencama sem se oprl pri izbiri programa. Za primer kolikor toliko trajne usmeritve mi je služil participacijsko observacijski filmski način pri katerem imajo glavno besedo protagonisti – avtor je v ozadju – vizualna naracija pa ustvarja narativno (miselno) poanto, ki je blizu relevantni antropološki tematiki. Nato pa sem pustil, da se ta način dopolnjuje z drugačnimi cineastičnimi postopki, če osnovno vizualno gradivo le ni preveč montažno razsekano po nareku avtorjeve miselne sheme oz. če nekaj možnosti ustvarjanja pomena ostane tudi gledalcu. Po teh parametrih je bilo med 198 prijavljenimi filmi izbranih 70 filmov. Nato so sledile mučne, in priznam, tudi subjektivne ter naključne (beri: praktične) odločitve o ožjem izboru. DEF v štirih dneh še nikdar ni mogel predstaviti več kot 30 – 35 filmov! V zadnjih letih se vztrajno povečuje trajanje filmov, kar spravlja organizatorje festivalov v zadrego, če želijo med filmi pustiti nekaj časa za razgovor gledalcev z avtorji. Čeprav urnik ni naloga selektorja pa je sodelovanje z organizatorji v tej fazi selekcije kljub temu priporočljivo, če ne celo nujno potrebno.

In še nekaj bi morali priznati vsi festivalski selektorji. Najsubtilnejša merila za izbor ustvarja sam fond prijavljenih filmov. Osnovna usmeritev selektorja je uporabna pri izdelavi širšega izbora, znotraj filmskih diskurzov kakovostnih filmov pa se nato počasi ustvarijo merila, kaj paše in kaj ne paše v končni festivalski program. Tako se tudi oblikuje zunanji videz festivala ali če hočete njegova strategija. Zahvaljujem se vsem avtorjem, ki so s poslanimi filmi pomagali ustvarjati selekcijska merila in jih tudi manifestirali v festivalskem programu. Selektor pa je kriv, če vsem signalom iz filmov ni znal prisluhniti. Upam, da letos takih primerov ni veliko.

Selektor festivala 2015, Naško Križnar